Uroša boste velikokrat videli na ljubljanski BMX progi, prav tako pa tudi njegovega sina Jošta, ki je pri svojih sedmih letih že pravi mojster furanja na BMX kolesu. Jošt obiskuje kolesarsko šolo Rajda, poleg tega pa trenira tudi pod individualnim mentorstvom našega učitelja Tima Zupana. Preberite si kaj si o takšnem načinu misli Uroš, kako napreduje Jošt in če je individualno treniranje primerno tudi za vašega otroka oz. vas.

RAJD: Zakaj si za sina Jošta poleg kolesarske šole izbral še individualni tečaj BMX kolesarjenja?
UROŠ: Jošt je z BMXom začel šele marca 2017, takrat je dobil prvo pravo kolo BMX. Pred tem smo vse skupaj, tudi treninge pri Rajdu, jemali bolj kot ne za pridobitev osnov obvladovanja kolesa. Ko pa je sedel na BMXa in zelo hitro preletel prve grbine na progi, je iskal višje in težje cilje. S Timom je začel delati v mesecu avgustu. In ja, njegova volja in Timovi nasveti so pripomogli k lepši tehniki vožnje.

Ali sta se za individualni trening odločila zaradi izboljšanja rezultatov ali zaradi želje po boljši tehniki vožnje?
Oboje. Jošt je prvo dirko pokala B4X Inverted.si obiskal v mesecu aprilu. Bil je peti, nato je šlo vse le še navzgor, sam pa je imel z dneva v dan več volje in željo biti hitrejši. Pred ljubljansko dirko pa smo, poleg Rajdove šole, ki jo vodi Miha, prosili Tima za nekaj nasvetov in nato se je začelo. Seveda srečanja s Timom niso zelo pogosta. Enkrat na deset dni, saj je Jošt star dobrih sedem let. Bomo pa, če bo volja in želja, individualne treninge stopnjevali.
Druga stvar in meni osebno morda najbolj razumljiva zakaj smo se odločili za dopolnitev skupinske vadbe z individualnim treningom je tudi ta, da sem kot bivši tekmovalec v gorskem kolesarstvu vedel, da ne smem nastopati v obeh vlogah – očetovski in trenerski. Z Joštom sva prijatelja in imava odnos oče – sin. Kolo mu sicer pripravljam, čistim in popravljam, prav tako ostalo opremo, a ko je na kolesu, z moje strani ne sme čutiti pritiska, da nekaj želim, kajti to bi uničilo najin odnos in slej kot prej bi se tudi njegova ljubezen do kolesarjenja spremenila v sovraštvo. Vem za nič koliko zgodb, ki se na relaciji oče/trener – sin/tekmovalec v tako zgodnjem obdobju niso najbolje obnesle.

Tim sicer ne dirka več, ima pa ogromno izkušenj in znanja. Kakšen je kot učitelj?
Tim je fenomenalen. Sproščen, zna z otroci, je odličen pedagog. Znanja, ki ga prenaša s svojih dirkaških časov ima mnogo in kar je najvažnejše, prilagodi se otroku. Preuči stopnjo znanja in potem počasi nadgrajuje. Nikoli ne gre z glavo skozi zid in vedno prisluhne tečajniku.

Je napredek opazen?
Kolikor vložiš, toliko dobiš. Glede napredka težko govorim, saj se vse skupaj odvija premišljeno in dokaj počasi. Ne prehitevamo dogodkov, niti ga ne “forsiramo”, bomo pa videli kako bo v letošnji sezoni, ko se pripravljamo na resno dirkanje in tujo konkurenco. Sam menim, da mora biti v tako zgodnjem obdobju otroka dirkanje bolj kot igra in ne obremenjevanje z rezultati. Je pa tudi res, da je BMX race disciplina, kjer je že v najmlajših kategorijah mnogo rivalstva. Pustimo se presenetiti, Timu pa zaupam 120 %.

Kje potekajo treningi?
S Timom se odločava sproti, oziroma vse skupaj prilagajava elementom učenja. Če Tim predlaga, da bi vadili osnove kot so “pumpanje” ali manual, oziroma vožnja po zadnjem kolesu, potem izberemo bežigrajski pumptrack. Vendar je tako, da se moramo takrat prilagajati množici, ki je takrat na samem pumpu. Če treniramo skoke in ostale prvine BMX, potem trening opravimo na BMX progi.
Sam se z Joštom večkrat odpravim obiskat tudi kakšen drug pumptrack in ga tam prepustim progi. Načeloma se ne vmešavam v njegovo vožnjo, ampak ga takrat prepustim njegovemu razmišljanju in trenutnim željam. Sam je že toliko zrel, da ve kako in s kakšno hitrostjo se loteva novih podlag. Največkrat na naslednjem treningu s Timom tudi analizirata kaj je počel takrat, ko nista trenirala skupaj in skušata Joštove občutke prenesti na progo.

Tudi sam si bil tekmovalec (v gorskem kolesarstvu) … Če zdaj pogledaš nazaj na svojo tekmovalno pot – koliko bi ti takšna šola koristila v mladostniških časih?
Ja, glede na to, da sem se s tekmovalnim kolesarstvom srečal že leta 1989, ko je bil MTB v čistih povojih, smo imeli na razpolago le “cestnokolesarske” trenerje, ki pa vpogleda v takratno tehniko gorskih kolesarjev niso imeli. Zato smo se tehnike priučili sami in tako se sami prebijali naprej. Moram priznati, da je tudi v mojih dirkaških začetkih k boljši tehniki pripomogla tudi vožnja na BMX progi.
Če bi imel takrat takšno možnost kot se mi je ponudila pri Joštu, ko je za njegove začetke poskrbel Miha v panožni šoli in kasneje Tim, bi bil tudi moj takratni domet nekoliko višji. A časi se spreminjajo in sam vem, da bom otroka podpiral dokler bo želel to početi, predvsem pa dokler bo užival v tem športu.

Ali priporočaš individualne tečaje tudi drugim?
Z individualnimi tečaji oziroma treningi je tako, če ima otrok željo po hitrejšem napredku in ima voljo, potem absolutno. Če pa se raje uči počasi in v družbi, ter mu sistem treninga ena na ena ne odgovarja, potem pač ne. Pri individualnih treningih, oziroma urah je tako, da so kar intenzivne, saj je več ponovitev določene prvine ali elementa in prva stvar, ki jo pred tovrstnimi treningi predlagam je, da se najprej poskrbi za fizično pripravo, ki je temelj za individualni program. Če otrok ni dovolj fizično pripravljen, potem se mu lahko nekoliko “trši” trening kaj hitro zameri in je posledično več škode kot koristi.

###

Bi tudi sami želeli učitelja za svojega otroka ali za vas same? Ali pa ga vpisali v BMX ali MTB šolo? Potem nam pišite na naš e-naslov in hitro boste dobili vse potrebne informacije.